Kulinarika
Porbiks
V Loški dolini je fižol dobro obrodil. Sadili so naslednje sorte fižola: rdeč fižol, lišček, sivček in koks. Ko je dozorel, so ga pobrali in sušili na ostrnicah. Posušenega so na podu v skednju omlatili s cepci. Nato so ga dali na rajtar, da so ločili zrnje od luščin. Ob dolgih zimskih večerih so stare mame in otroci trebili fižol.
Koruzni žganci
Fermentin je bil pomembno živilo za ljudi in živali, zato so ga sadili na vsaki kmetiji. Jeseni se je na njivah obtrgalo koruzne štoke. V štali ali veži so koruzo slačili. Pustili so dva do tri liste, da so po dva štoka zvezali skupaj. Pri tem opravilu so sodelovali vsi družinski člani, razen najmlajših otrok. Pridružili so se jim tudi sosedje. Ob slačenju koruze so peli, si pripovedovali zgodbe in šale. Po opravljenem delu so se okrepčali z dobrotami, ki jih je pripravila gospodinja. Rešte koruze so se sušile pred štalo. Ko se je koruza posušila, so jo v hiši ružili. V enem izmed bližnjih mlinov so jo zmleli.
Igovski žinkrofi
Žinkrofi so pravzaprav neke vrste žlinkrofi. Ime igovski so dobili po Iga vasi, eni izmed vasi v Loški dolini. V časih, ko se mesa skoraj ni kupovalo, so kmečke gospodinje varčno ravnale z vsakim koščkom prekajenega svinjskega mesa, ki so ga hranili v kašči ali v krušni peči, v pepelu. Pri pripravi žinkrofov so uporabile koščke prekajenega mesa ali klobaso.
Gluhi štruklji
Včasih so bili gluhi štruklji pogosto na jedilniku. Teknili so k jedem na žlico. Zabeljene z ocvirki se je jedlo skupaj s solato. Postreglo se jih je tudi kot prilogo h golažu. Kot sladico se jih je jedlo skupaj z jabolčno čežano.
Tašce
Tašce so kvašeni flancati, ki so jih včasih pripravili običajno za pusta in z njimi posebej razveselili šeme. Z njimi so se okrepčale tudi žanjice, ki so prišle pomagat pri žetvi. Tašce so običajno romboidne oblike, z dvema zarezama na sredini, v sodobni kuhinji pa je tudi oblika tašc prepuščena domiselnim kuharicam. A veliko bolj kot obliko si boste zapomnili njihov okus, še posebej, če so postrežene še čisto sveže.
Pisan ajdov kruh
V preteklosti je bil kruh osnovna hrana. Najpogosteje so pekli kruh iz enotne moke, rženi, koruzni, ječmenov in ajdov kruh. Če je bila slaba letina in ni bilo dovolj žita, so pripravili makunčev kruh. Včasih so spekli pisan kruh iz ječmenove moke. Belo moko so hranili za nudlce, peko potic, župn'ka z golobičkami in pogačo, s katero so obdarovali porodnico. Pred praznikom vseh svetih pa so gospodinje podarile vsem, ki so jim med letom pomagali pri kmečkih opravilih, posebno pri žetvi, prajšco. Ker je kruha pogosto primanjkovalo, so z njim spoštljivo ravnali. Znan je pregovor: »Če pade kruhek ti na tla, poberi in poljubi ga.«
Presno zelje
Jeseni je na njivah vedno nekaj zeljnih veh, ki niso primerne za ribanje in kisanje ali pripravo zeljne solate. Lahko pa jih porabimo za pripravo presnega zelja. Enolončnico lahko jemo skupaj s kruhom.
Ajdovi žganci
Včasih je bilo v naših krajih veliko njiv, posejanih z ajdo. Iz ajdove moke so pekli kruh in kuhali žgance.
Budl
V Loško dolino so to velikonočno dobroto – budl prinesle gospodinje iz Hrvaške, ki so se sem poročile ali pa hodile na delo v Loško dolino. Meso za budl so skuhali na veliki petek, ko je strogi post, zato ni nikogar premamilo, da bi ga na ta dan pojedel.
Skutni štruklji
Najbolj poznani so skutni štruklji. Postrežejo jih kot prilogo k raznim mesnim jedem. Slani, zabeljeni z drobtinami, so lahko samostojna jed. Če jih sladkamo, postanejo sladica.
Ubožna rolada
Rolada je okusna sladica. Ime ubožna so ji najbrž nadeli zato, ker za pripravo ne potrebujemo nekih dragih sestavin. Vse, kar potrebujemo zanjo, je bilo skoraj vedno pri hiši.
Povaunca
Povaunca je ocvirkov kruh, ki mu pravimo tudi ocvirkovka. Z njo so pogostili vse, ki so pomagali pri slačenju koruze. Neka ženska je šla vsako leto k sosedom slačit koruzo. Po končanem delu jih je gospodinja postregla s povaunco. Ženska je komaj čakala na naslednje druženje ob slačenju koruze, kajti to dobroto je jedla samo ob tej priložnosti.
Kaura
Kaura je najznačilnejša jed Loške doline. Mogoče je to zaradi preproste priprave, enostavnih osnovnih sestavin, ki so bile na voljo skoraj celo leto, ali pač zato, ker je dobra. Nekoč so jo kuhali v krušni peči, v loncu, ki so ga zjutraj postavili v peč, ko so se vrnili z dela na njivi, pa je bila kaura kuhana.
Krompirjevi žganci
Včasih je bil krompir na mizi vsak dan. Pripravljali so ga na različne načine. Ena od jedi iz krompirja so bili krompirjevi žganci. Največkrat so jih skuhali za kosilo. Če jih je kaj ostalo, so jih zvečer popekli in jih imeli še za večerjo. Vsi družinski člani so jedli iz ene sklede. Če si se pri jedi obotavljal, si od mize vstal lačen.
Pečeni polhi na krompirju
V Loški dolini ima polhanje dolgo tradicijo. Če je bilo jeseni dovolj žira, so oživeli naši gozdovi. V nočnem času so se polharji odpravili na lov na polhe, oboroženi s pastmi in polšjimi škrincami, ki so jih sami izdelali. Nastavili so pasti pred polšnami, škrince pa so nastavili na drevesa. Če so imeli srečo, so v eni noči nalovili več kot sto polhov. Polšje meso je bilo pomemben del prehrane, predvsem v jesenskem času. Polhe so spekli ali pa iz njih skuhali ajmoht. Polhova mast je veljala za najboljše zdravilo za rane. Iz ustrojenih polšjih kožic so izdelovali polhovke, ki so odlično pokrivalo v mrzlih zimskih dneh.
Krompirjeva bunka
Krompirjeva bunka je jed, značilna za kraje onstran meje (okolica Čabra, Prezida in Tršča). K nam je prišla s priseljevanjem. Ponudimo jo k enolončnici ali pa kot samostojno jed.
Orehova potica
Orehova potica je slovenska kulinarična posebnost, ki je tudi v naših krajih zelo cenjena. Obstaja več receptov za pripravo tega peciva, ki nas spominja na dom, družino in druženje ob praznikih. Orehi so bili včasih redkost, saj niso uspevali v vsaki vasi. Gospodinje so jih skrbno hranile za potico, stran od poželjivih otroških oči. Po orehovi potici je navadno zadišalo ob božiču in veliki noči.
Župn'k
Župn'k je obredni kruh, ki je na praznični mizi prisoten od božiča pa vse do svetih treh kraljev. Ob robu je okrašen s kito iz testa. Na sredini čepijo največ tri golobičke, ki imajo odprte kljunčke, da opolnoči zapojejo in oznanijo Kristusovo rojstvo. Gospodinja mora speči toliko golobičk, kot je otrok pri hiši.
Kislo zelje
Kislo zelje je bilo na domačih jedilnikih zagotovo vsak teden. Ker ga je običajno od kosila kaj ostalo, so ga imeli še za popoldansko malico. Sicer pa drži, da je zelje še boljše, če nekaj časa stoji. Poleg si lahko privoščite klobaso ali pa z ocvirki zabeljene krompirjeve žgance.
Sukanec
Sukanec je preprosta zakuha iz različnih vrst moke. Usukanje pomeni drobljenje testa med dlanmi. Pri usukanju testa nastanejo drobljeni sukanci. Sukancu pri nas pravijo tudi beli močnik.
Rožičeva potica
Večkrat so gospodinje spekle rožičevo potico, ker je bila rožičeva moka cenejša od rozin in orehov. Rožiči so se vedno znašli v peharju, ki so ga otroci nastavili Miklavžu.
Ješprenj
Ječmen je žitarica, ki so jo sejali skoraj pri vsaki hiši za krmo živali, oluščen ječmen – ješprenj pa za prehrano ljudi. Ješprenj je bil na jedilniku vsak teden. Dober je z zelenjavo, okusnejši pa je, če vanj stopi »pujs«.
Ječmenov močnik
Ječmenov močnik je jed naših starih mam. Je odličen in zdrav zajtrk ali malica.
Rozinova potica
V preteklosti so sicer kdaj spekli tudi rozinovo potico, vendar je bilo v njej tako malo rozin, da so ljudje rekli, da se rozine kličejo, ker so bile toliko oddaljene druga od druge.
Ječmenov močnik
Ječmenov močnik je jed naših starih mam. Je odličen in zdrav zajtrk ali malica.
Trganci z zeljem
Trganci z zeljem so prišli v našo dolino s priseljenci iz Međimurja. To je lahko samostojna jed, saj je dovolj nasitna. Postrežemo jo s solato ali ponudimo kot prilogo.
Jabolčni štrudelj
Štrudelj ni jed, ki bi bila značilna zgolj za Notranjsko, je pa tudi v Loški dolini izjemno priljubljena in pogosta sladica. Ljubitelji štrudlja komaj čakajo, da v zgodnjem poletju dozorijo prva jabolka – beličniki, ki so kot nalašč za pripravo te sladice.
Precvrta župa
Precvrta župa oziroma juha je hitro pripravljena okrepčilna jed še iz časov naših starih mam.
Češpova kaša
Češpova kaša je prosena kaša s suhimi slivami. To je preprosta mlečna jed. Kaša je zelo zdrav obrok, ki si ga lahko privoščimo za zajtrk ali večerjo. Priljubljena je tudi pri otrocih. Znan je rek: »Mlečna kaša, mati naša, je otroška sladka paša.«
Jabolčni kruh
Včasih, ko je bilo pomanjkanje in je bilo treba nahraniti veliko lačnih ust, so bile tudi sladice skromne. Ena od teh je bil jabolčni kruh, ki so ga pekli iz domačih jabolk.
Salovčki
Salovčki so krhki piškoti, ki se kar topijo v ustih. Ime so dobili po svinjskem salu, ki mu najprej odstranimo mreno, nato pa ga drobno zmeljemo. Pekle so jih že naše stare mame.
Šmorn
Praženec, carski, tudi cesarski praženec je ena najbolj znanih sladkih jedi v avstrijski kuhinji. Ta jed je našla pot tudi pot v naše kraje. Pri nas pražencu pravimo šmorn.
Šoto
Vinski šoto je jed iz stepenih rumenjakov, zavretega vina in sladkorja. Šoto, postrežen v lončku, s kosom dobrega domačega kruha, je bil priljubljeno okrepčilo po napornem kmečkem delu, največkrat med košnjo, ko za kuhanje kosila ni bilo časa. Postregli so ga tudi bolnikom in porodnicam, da bi se jim povrnila moč.
Pečena jabolka
Pečena jabolka, lahko pa tudi hruške, postrežemo kot sladico pri obroku ali kot samostojen prigrizek. Preprosto je včasih najboljše.
Hruškova in škundrova voda
V Loški dolini so pri vsaki hiši imeli vrt (sadovnjak), kjer so prevladovale jablane in hruške. Znane stare sorte jabolk so: beličnik, krivopecelj, carjevič, kosmač, mošancelj in bobovec. Med hruškami je bilo največ kočevarc, rjavk, osenic, tepk in moštarc. Lepe sadeže so shranili. Iz jabolk, hrušk in sliv so kuhali šnops. Jabolka in hruške pa so tudi posušili na lesah v krušni peči ali v pajštebi, ki so jo imeli skoraj v vsaki vasi. Iz suhega sadja so kuhali tako hruškov kot škundrov kompot, to je kompot iz jabolčnih krhljev, ki jim v nekaterih vaseh pravijo škundri, v drugih pa škorši. Hruškova in škundrova voda, kot so pravili kompotu, sta še posebej prijali ob kmečkih opravilih, v poletni vročini.