Datum: 03 februar 2021

#ifeelslovenia #myway #greenkarst Doživetje pokrajine, regije in destinacije zagotovo lahko izkusimo samostojno. Je pa neprecenljiva izkušnja, če to okolje izkusimo skupaj z lokalnim vodnikom, ki živi, diha in do potankosti pozna skrivne kotičke svojega domačega praga. V sledečem zapisu preberite misli ene izmed najboljših lokalnih vodnic in ambasadorke raziskovanja neodkritih kotičkov Slovenije.

NAJBOLJŠA DOŽIVETJA DESTINACIJE SKOZI OČI LOKALCEV – Zgodbe lokalnih turističnih vodnikov

Alenka Veber, doma iz najhladnejše naseljenega kraja v Sloveniji - Babnega Polja na Notranjskem, je v turistično dejavnost vkorakala že kot 17-letno dekle, takrat kot planinska vodnica. Nato pa dolga leta pripravljala različne fotoreportaže o kulturni in naravni dediščini Slovenije. S turističnim vodenjem se je začela ukvarjati pred več kot desetletjem. Da je turistična dejavnost pot, ki jo je prevzela in se želi z njo ukvarjati, je nakazala s pogumno odločitvijo, ko je v letu 2018, po treh desetletjih redne službe, zapustila Ljubljano ter se vrnila v domači kraj in se odločila za samostojno pot. Predvsem jo je tukaj gnala želja, pravzaprav poslanstvo, ohraniti 200-letno družinsko tradicijo Rihtarjeve domačije. V ta namen od leta 2011 vodi tudi Zavod Rihtarjeva domačija, v okviru katerega nudi turistična vodenja, izobraževanja in predavanja ter se povezuje z vsemi, ki si želijo sodelovanja. »Obnovila sem več kot 200. let staro domačijo – Rihtarjevo domačijo, ki je tudi rojstna domačija notranjskega izseljenskega pisatelja. V stanovanjskem delu živiva z mamo, ki vstopa v 80. življenja. Za goste imam urejeno dvorišče z Rihtarjevo kaščo, kjer se lahko gostje usedejo, popijejo medeno žganje, okusijo notranjski flancat in prisluhnejo moji zgodbi. Sama ponujam tudi lokalne izdelke, pohodnike pa najraje popeljem po neoznačenih poteh …«

Sicer empatično, zelo vztrajno in samostojno Rihtarjevo Alenko, njeni gostje prepoznajo po močnem glasu, njenih kratkih in gostih laseh, predvsem pa po izjemni srčnosti in odprtosti, saj jim že ob prihodu rada maha v pozdrav. Alenka ne skriva navdušenja nad svojo vlogo:  »Vsak gost, vsak obiskovalec, vsako vodenje je nov začetek. Nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel. Naše delo je tako kot vremenska napoved: nikoli ne veš, če bo točna ali če bo vreme vzdržalo. Zato je s seboj vedno dobro imeti dežnik. Lahko te obvaruje pred dežjem in soncem. (smeh) Vedno je prisotno vznemirjenje. Moji gostje/obiskovalci so večinoma starejši, zato so poleg znanja o znamenitostih potrebna še druga znanja. Mogoče ta slednja še bolj.«

Turistična vodnica, poznana po svoji široki razgledanosti in barviti pahljači znanj, tudi sama rada potuje. Na svojem dopustu ima vedno v mislih tudi svoje goste, saj na sleherni destinaciji izkoristi priložnost za raziskovanje in spoznanja, ki bogatijo njeno delovanje. Njeni gostje pa so pogosto tudi glavni akterji uspešnih, poučnih in zabavnih anekdot, ki se jih rada spominja: »Največ prigod je vezanih na avtobuse. Enkrat se mi je zgodilo, da sta namesto enega avtobusa prišla dva. Drugič se je iz motorja avtobusa začelo kaditi. Pokvarila se je klima. Varnostni pas na vodniškem sedežu ni delal. Enkrat se je zgodilo, da je naročnik vodenega izleta pozabil naročiti avtobus itd. Da ne govorim o vseh pozabljenih dežnikih na avtobusu.«

Alenka Veber svoje pojmovanje turizma, glede na to, da prihaja iz manjšega kraja, označuje kot nekoliko 'samosvoje': »Na področju turizma vztrajam že vso svojo delovno dobo, v domačih krajih več kot desetletje. Zadovoljna bom, če bo moje delovanje v turizmu po trenutni epidemiji zadostno, da preživim in še naprej sama sebi zagotavljam delovno mesto. A brez sodelovanja ne bo šlo. Mogoče sem pričakovala nekaj več podpore na lokalni in regijski ravni: a vedno je nekaj vmes.  Žal mi je, da tisti, ki imajo nekoliko večje kose platna in ostre škarje, ne prepoznajo zgodbe Babnega Polja kot najhladnejšega naseljenega kraja v Sloveniji in najvišje ležečega kraškega polja v Notranjskem podolju ter ga uvrstijo v svoje ponudbe. Kot turistična vodnica se trudim Primorsko-notranjsko regijo oziroma Zeleni kras predstavljati celovito. Edino tako lahko naredim(o) celodnevni turistični paket, kot je danes moderno reči. Gostje/obiskovalci imajo tako kot jaz ali vi enake potrebe: potrebujejo WC, radi spijejo kavo in kaj pojedo. V najslabših razmerah pa lahko vse troje nosimo s seboj (smeh). Turizem je mnogo več kot samo sedem črk v besedi. Ljudje so od nekdaj potovali, radi ali neradi. Zame je turizem pot: pot nekam drugam, pot k nekomu. In nenazadnje tudi pot k samemu sebi, k lastnim koreninam.«

Da je bila odločitev za samostojnost na področju turizma, pravilna, potrjuje število gostov, saj Notranjka, ki se usmerja predvsem na slovenskega gosta, letno po destinaciji Zeleni kras popelje kar nekaj deset avtobusov. V letu 2019 pa je za svoje delo prejela tudi bronasti grb občine Loška dolina.  »Z velikim zanimanjem in radovednostjo iz babnopoljskega 'zakotja' spremljam uspešne zgodbe, kot so npr. Park vojaške zgodovine v Pivki, Šobčeva domačija na Kalu, Notranjski regijski park. Vključujem jih v svoja vodenja. Tisto, česar jaz ali moja regija nimamo, poiščem drugje. Ker obiskovalce kljub tradiciji privlačijo novosti, tudi sama v prihodnje načrtujem dodatno ponudbo pohodniškega turizma, vodenja manjših skupin (družin), možnost postanka na Babnem Polju ...« odločno in pogumno razmišlja Alenka. »Smer našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Kakor tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katerimi bi kovčke lahko ponovno odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke, brez vsebine. Kar je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo ponovno najti izgubljen ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino.« je zaključna misel suverene turistične vodnice, sicer gospodarice na Rihtarjevi domačiji v Babnem Polju, ki se predano in srčno posveti prav vsakemu gostu.