Datum: 15 junij 2020

V zapisu preberite kako se je druščina prijateljic povezala in prehodila več kot 90 kilometrov dolgo Veliko Krpanovo pot. O dogodivščinah, zapletih in odkrivanju sebe in človekove povezanosti z naravo izpod peresa Katarine Temkove.

VELIKA KRPANOVA POT – VELIKIH KRPANOVIH ŠEST

 

POHAJALKE

 

Marinko je jezilo, da se s kolegicami v službi, s prijateljicami in sosedami samo pogovarjajo, kako in kam vse bi šle – pa se to ne zgodi. Energična visokorasla ženska v najlepših srednjih letih, ki je navajena na to, da kar si zamisli, tudi uresniči, včasih tudi  z »majhno« pomočjo moža … je tudi tokrat izpeljala kot je treba – nastale so Pohajalke – »pohotne« popotnice, ki rade pohajajo, se družijo in na sploh uživajo.

Skupinica se je od jeseni do pomladi približno dvakrat mesečno podajala na višje in nižje vzpetine (Vremščica, Trojica, Snežnik...), pohajkovala po Lungomare in Parencani, se udeleževala krajših in daljših pohodov (Loški, Bloški, Pot ob žici …).

Za ustrezen zaključek prve pohajkovalne sezone pa so si žene in dekleta omislile kar Veliko Krpanovo pot.

 

---

 

VELIKA KRPANOVA POT

Pot, ki je bila pred približno 15 leti trasirana, uradno meri 91 km in povezuje pet občin: Pivko, Cerknico, Loško dolino, Bloke in Postojno. Izhodiščna točka je železniška postaja v Pivki, potem pa čez Šilentabor v Zagorje, na Juršče, čez Javornike na cerkniško stran proti Gorenjem jezeru. Pot se potem vije okoli Loške doline, se povzpne na Bloško planoto in od tam zopet na Cerkniško stran do Dolenjega jezera naprej proti Rakovem Škocjanu, Kaliču in se zaključi na železniški postaji v Postojni.

Pohajalke smo se navdušeno zagnale v organizacijo podviga, ki naj bi trajal štiri dni. Kmalu se je izkazalo, da vse ne bo tako enostavno. Na sami poti namreč ni prenočišč, zato je bilo potrebno kar nekaj iznajdljivosti in poznanstev, da smo si zagotovile spanje na približno 25 km poti, za drugi in tretji dan celo nekaj kilometrov izven poti. Še nekaj strateških sestankov glede opreme, hrane in pijače na poti ter predhodno preverjanje poti z avti (skrbela nas je predvsem označenost poti) in smo se, 31. maja, v petek zjutraj odpravile.

Pot je bila z nekaj izjemami še vedno označena, vendar pa je v letih od nastanka, ki je ambiciozno obetal pohodniško pot, ki »povezuje celotno Notranjsko-kraško regijo v skupen turistični produkt s prepoznavno blagovno znamko in odstira nove dimenzije Notranjskega krasa«, ravno obratno postala pozabljena, redko obiskana (z izjemo tistih delov poti, ki so vključene v organizirane pohode – Bloški, Loški), deloma celo neprehodna. Še najmanj pa je pot turistični produkt, saj bi brez veliko samoiniciative, radovednosti in iznajdljivosti težko kaj našle, spoznale …

Stilsko poenoten štart izpred Marinkine hiše.

 

Štiri dni druženja, dogodivščin in premagovanja samega sebe

Po sivem in deževnem maju in juniju 2019 je vikend na prelomu v mesec julij postregel s popolnim vremenom za pohodni podvig. Sonce nas je prijetno ogrevalo in s svojimi žarki razsvetljevalo pokrajino, ki je žarela v čudovitih zelenih in modrih odtenkih. In ko smo ravno pomislile, da nam je toplo, je prijazen oblak ohladil vroča čela.

Petdeset odtenkov zelene v Otoški dolini.

Petdeset odtenkov modre. (Cerkniško jezero – Laze pri Gorenjem Jezeru)

 

1. dan - Odklop od civilizacije

Prvi dan je s prvimi koraki, prvimi blagimi vzponi in spusti, počasi začela odpadati navlaka vsakodnevnih skrbi in vseh drugih civilizacijskih ujetosti. Istočasno se je sprožilo postopno umirjanje uma in povezovanje z naravo.

Prvi dobri ljudje na Jurščah (vasici ob poti), odlična mineštra in palačinke pri Lenčki, spanje v prijetni leseni koči v osrčju Javornikov po prehojenih prvih 25 kilometrih, šest lačnih za eno skledo … in spoznanje, da se najhujše zveri ne skrivajo v gozdu, ampak so na naših hrbtih.

Da je bilo v koči toplo, smo si nažagale drva. Riđotov refošk, par partij remija, Natašina ultra smešna naprava za govorjenje in energija, ki se začela spletat med nami, pa so poskrbeli za čarobno vzdušje, ki ga je na momente prekinjalo huronsko krohotanje do solz.

2. dan - Povezovanje z naravo

Prebujanje v spalkah na skupnih ležiščih je bilo eno najlepših. Po desetih umešanih jajcih in 10 dag kave smo bile več kot pripravljene na nove dogodivščine.

Zverine na hrbtih so bile tudi drugi dan, čeprav smo v koči pustile pošten kup »nepotrebnih« stvari, vseeno težke. Kar pa ni preveč motilo spokojne hoje skozi Javornike, med katero smo družno prepevale Mlakarja, Oliverja, Ano Pupedan … in še vse ostale ljudske in divje domače in tuje pesmi.

Po stezi čez Cerkniško jezero v modrini nestalne vode, trstičja, labodov in drugih ptic. In spoznavanje domačih proizvodov v Lazah pri Gorenjem Jezeru.

V Markovcu smo spet na letele na dobre ljudi v gostišču Mlakar, kjer nam je lastnik Miha izven delovnega časa postregel z mrzlo pivo in medvedjo krvjo. Nato smo se z dogovorjenimi prevozi odpeljale k Benotu Žnidarščiču v Ars Vivo v Podcerkev.

 

Po raztegovanju obolelih delov telesa so sledili še direktni anestetiki … nalgesin, šnopc, pivo, Pernaton, Olje 31 … nase in vase. Pred spanjem pa skupinsko izvajane joga Nidre.

 

3. dan – Čarovnice izpod Slivnice in jezerska fatamorgana

Bujenje ob petelinjem kikirikanju in rezgetanju konj nas je v trenutku spravilo v nadobudno voljo, željno novih dogodivščin. Zapuščale smo krasno Loško dolino in njene prijazne prebivalce ter se odpravile na Bloško planoto.

Zdaj že popolnoma asimilirane na bolečine, ki so se vse pogosteje pojavljale, na različnih delih telesa, še bolj pa asimilirane na cesto pred seboj, ki nas je vodila skozi čudovite pejsaže, ki so nam polnili dušo in srce.

                                                                              

Čarovnice izpod Slivnice smo nadaljevale pot proti Dolenjem Jezeru, ki se nam je na dolgi poti, ki je ta dan štela že čez 25 km, in po kratkem dežju še bolj vroči, zdel kot fatamorgana. Zato je bila dobrodošlica in odlična večerja pri Levarjevih še bolj doživeta.

 

 

4. dan –  Srečanje z angelom

 

Zadnje zbujanje na poti v gostišču Krajcar v Podskrajniku. Po treh dneh divjine je bil stik s civilizacijo popolnoma odveč. Kaj čmo – je treba it domov.

Še zadnji pogled na Cerkniško jezero, ki nas je velik del poti spremljalo v vsej svoji čarobnosti in skrivnostnosti.

Sopihanje v klanec proti Kaliču nas je neizogibno bližalo končni točki naše poti – železniški postaji v Postojni. Vlak nas je kot naročen že čakal na peronu – izstopna postaja – Pivka.

Starejša ženica na Jurščah je bila prva oseba, ki smo jo srečale na naši poti. Gospa nas je prijazno ogovorila in pomagala, da smo dobile prvi žig v naše pohodniške kartončke, in s tem nekako napovedala, da bomo na poti srečevale resnično prijazne in srčne ljudi. V Hotelu Center v Postojni smo še zadnjič – sedmič – poštempljale izkaznice Velike Krpanove poti in se vidno upehane podale še na zadnji klanec naše poti proti železniški postaji. Nekje na sredini tega klanca nas je z razprtimi rokami pozdravljala gospa. Od daleč nam ni bilo jasno, zakaj nam gospa maha in razširja roke, ko smo prišle bližje smo v njej prepoznale jurško ženico. Strmele smo v njeno čudovito praznično opravo in se brez besed prepustile njenemu preprostemu in toplemu sprejemu, ki nas je ovil z občutkom domačnosti in varnosti. Šele nekaj metrov naprej, ko smo prišle do besed, smo enoglasno zatrdile: To je bil naš angel varuh.

 

Tri neprecenljive izkušnje

S številom kilometrov se v telesu stopnjujejo razne nevšečnosti; bolečine, ki se selijo iz meč na tetive, pa na žulje in podplate, na kolke in še kam … nahrbtnik se je zdel, čeprav vsak dan bolj prazen, vedno težji … najprej si nad vsem tem malo zaskrbljen, potem vse sprejmeš in se na vse navadiš in samo še hodiš. Občutek, ko greš preko sebe, občutek, da zmoreš, je neprecenljiv dar poti.

Nato se zgodi trenutek, ko ti postane popolnoma vseeno … bolečina veš, da je, vendar je ne čutiš, nič več ne čutiš … um, ki se je v druženju z divjino otresel nepotrebne miselne navlake, je izpraznjen in popolnoma umirjen.  V srcu preprosta radost bivanja.

Globoka povezanost, ki se je spletla med šestimi ženskami in se je z vsakim dnem poglabljala, je tretji neprecenljivi dar poti. Ta se je izkazovala na vsakem koraku prehojene poti; navzven v obliki pogovora in tišine, smeha in joka, medsebojni skrbi in pomoči, petja in dretja … navznoter pa z občutkom prvinskega povezanega sobivanja.

»Ne trudi se, da bi postala uspešna. Raje postani vredna spoštovanja.« Je Einsteinova misel, ki si nas je izbrala na prvem postanku na naši poti – pri Lenčki na Jurščah – in nas na nek način spremljala celo pot. To, da smisel prehojene poti, ni v uspehu, nam je bilo takoj jasno. Vendar smo njen resničen pomen dojele šele nekaj dni po zaključku poti. V trenutku namreč, ko sprejmeš sam sebe, se sprijazniš z vsemi senčnimi in sončnimi platmi svoje duše, v trenutku, ko z vsem srcem in iskreno spoštuješ sebe – postaneš vredna spoštovanja. In šele od tu naprej lahko resnično spoštuješ tudi druge. Ta misel se je udejanila, potem ko smo preživele štiri nepozabne dni v intimnem povezovanju z naravo, same s sabo in druga z drugo.

By pohajalka Katarina Temkova